VPLIV PULZIRAJOČEGA MAGNETNEGA POLJA NA STRUKTURE MEDENIČNEGA DNA IN UROGENITALNEGA PODROČJA
(Mravljak, S., & Pahovnik, K. (2025). Vpliv pulzirajočega magnetnega polja na strukture medeničnega dna in spolnega uda. V Klinični izzivi zdravljenja erektilne disfunkcije; (Starc, A., Gošnak Dahmane, R., ur.), 2025.)
Magnetna stimulacija (MS) je neinvazivna metoda, pri kateri zunanja tuljava inducira električne tokove v vzdražljivem tkivu, predvsem v živčevju. Po začetnih raziskavah konec 19. stoletja se je njena klinična uporaba razvila v 20. stoletju, najprej v nevrofiziologiji, pozneje pa tudi pri zdravljenju urinske inkontinence in erektilne disfunkcije (ED) (Baker & Freeston, 1985; Galloway et al., 2000; Shafik et al., 2000).
MS temelji na induciranju električnega toka s hitro spreminjajočim se magnetnim poljem. V primerjavi z električno stimulacijo omogoča delovanje brez neposrednega stika s kožo in z manjšim nelagodjem. Če je inducirani tok dovolj močan, aktivira ionske kanalčke na membrani nevronov in sproži akcijski potencial (Barker & Freeston, 1985; Barker, 1991).
Najbolj občutljivo na MS je živčno tkivo. Periferna MS lahko aktivira motorična, senzorična in avtonomna živčna vlakna, kar vpliva na mišično aktivacijo, propriocepcijo, krvni pretok in druge fiziološke procese. Raziskave nakazujejo tudi vplive MS na oksidativni stres, angiogenezo, izražanje genov in regeneracijo mišičnega ter živčnega tkiva (Ahmed & Wieraszko, 2015; Qian et al., 2019).
Eksperimentalne raziskave so pokazale, da MS lahko poveča amplitudo akcijskih potencialov, zmanjša oksidativne poškodbe mišic, izboljša regeneracijo živcev ter poveča izražanje nevrotrofičnih dejavnikov. Učinki so verjetno povezani z delovanjem na ionske kanalčke, krvni pretok in celične signalne poti (Jimena et al., 2009; Suszynski et al., 2014; Liu et al., 2015).
Magnetna stimulacija medeničnega dna in urogenitalnega področja
MS medeničnega dna aktivira mišice tega področja, izboljšuje njihovo zmogljivost in lahko pripomore k bolj usklajenemu delovanju motoričnih enot. Uporablja se kot neinvazivna možnost pri funkcionalnih motnjah medeničnega dna, zlasti kadar same vaje niso dovolj učinkovite (Galloway et al., 2000).
Raziskave kažejo, da lahko MS vpliva tudi na delovanje urogenitalnega področja. Zunanja stimulacija v predelu kavernoznega živca in okoliških struktur je v več študijah pokazala ugoden vpliv na erektilno funkcijo (El Rahman et al., 2020; Pelka et al., 2002; Shafik et al., 2000).
MS velja za razmeroma varno metodo z malo neželenimi učinki. Opisani so predvsem blagi in prehodni simptomi, kot so mišična bolečina, nelagodje, otopelost ali spremembe pri odvajanju, vendar večina raziskav poroča o dobri prenašljivosti (Sato et al., 2011; Yamanishi et al., 2019; Filippini et al., 2023).
Učinki pri erektilni disfunkciji
El Rahman et al. (2020) so pri moških z različnimi oblikami ED ugotovili izboljšanje erektilne funkcije, orgazma ter zadovoljstva po seriji terapij z MS. Pelka et al. (2002) so v placebo kontrolirani raziskavi poročali o izboljšanju intenzitete in trajanja erekcije ter splošnega počutja. Shafik et al. (2000) pa so pokazali, da lahko ciljna stimulacija na hrbtni strani penisa povzroči povečanje intrakorporalnega tlaka in popolno erekcijo med trajanjem stimulacije. Posamezne študije primerov dodatno potrjujejo možnost izboljšanja funkcije ob kombinaciji MS in vaj medeničnega dna (Bhandari & Mahajan, 2021).
Možni mehanizmi vključujejo aktivacijo kavernoznega in dorzalnega živca penisa, izboljšanje krvnega pretoka ter vpliv na gladke in skeletne mišice medeničnega dna. Tako lahko MS deluje prek nevrogenih, mišičnih in žilnih mehanizmov (El Rahman et al., 2020; Shafik et al., 2000; Tunçkol, 2023).
Kljub obetavnim rezultatom imajo obstoječe raziskave pomembne omejitve. Večina vključuje majhne vzorce, različne protokole stimulacije in kratko obdobje spremljanja. Zato je primerjava rezultatov omejena, dolgoročna učinkovitost in optimalni terapevtski protokoli pa še niso jasno določeni (El Rahman et al., 2020; Pelka et al., 2002; Shafik et al., 2000).
MS je obetavna, neinvazivna in verjetno varna metoda za zdravljenje ED ter drugih motenj delovanja medeničnega dna. Dosedanje raziskave kažejo ugodne kratkoročne učinke na mišično aktivacijo, živčno funkcijo in urogenitalno delovanje. Za širšo klinično uporabo bodo potrebne nadaljnje raziskave z večjimi vzorci, daljšim spremljanjem in bolj enotnimi protokoli, da bo mogoče opredeliti optimalne terapevtske pristope.